KRNEKI

Na avtobusu. Točno tam, kjer preždimo največ časa. Se vozimo, vozimo in vozimo in vozimo in vozimo. Razmišljam o čem bi pisala. O včerajšnjem dnevu, o današnjem? O tem, kar smo videli, o tem kar nismo? Kako sem razočarana nad organizacijo? Nad vodenjem, ki to ni? Kako nisem na tem potovanju izvedela ničesar pametnega in zanimivega? Kaj vas najbolj zanima?  VSE bom obdelala, samo morda ne v tem zapisu. Imam vam veliko za povedati.

Vsako toliko mi oko uide iznad ekrana računalnika skozi okno avtobusa, kjer vidim puščavo Sonoro, skozi katero se vozimo v Yumo – najbolj sončno mesto. Kaj pa vem kje … morda na svetu … moram prebrati v vodiču. Sabina mi ravno pravi, da je tam na leto 350 dni sončnih. Morda je potem res najbolj sončno mesto na svetu (op. Ja, je najbolj sončno na svetu, ravnokar povedali po mikrofonu). Pišem, opazujem puščavo v ozadju, nekje v daljavi pa se po mikrofonu sliši dolgočasno čebljanje nekih nezanimivih in suhoparnih dejstev, ki jih vsak navaden homo sapiens v sekundi pozabi oz. jih ob takem nezanimivem podajanju sploh ne sliši. Nimamo vodiča. Nimamo lokalnega vodiča, nekoga, ki bi nam znal skozi celotno pot pokazati stvari, ki jih vidimo na naši poti. Nekoga, ki bi znal povedati kaj zanimivega, kaj lokalnega, kaj nenavadnega, kaj takega, kar bi nam dalo misliti in kaj takega, ki bi si bilo vredno zapomniti. Naj bo potovanje ali pa strokovna ekskurzija, bedastih predavanj na avtobusu, ki niso v povezavi s tistim, kar vidimo skozi okno je popolna bedarija. Potrebovali bi nekoga, ki pozna to območje v praksi, ne pa v teoriji. Pika in klicaj! Sploh pa mi ni jasno, kako se sploh lahko dogodi, da nimamo lokalnega vodiča, glede na to, da potujemo pod okriljem agencije. A ni nujno, da je s skupino vodič? In to lokalni? A ni to zakonsko določeno, da MORAJO biti vodiči lokalni?

Tista srna predvčerajšnjim, ki nam je razbila bus, nam je včerajšnji dan skrajšala za polovico in tako smo morali črtati polovico ogledov. Šele okoli 14. ure smo zapustili višino 2100 metrov, kjer je že SNEŽILO  in se spustili proti Phoenixu, kjer smo tudi prespali. Tako smo včeraj videli le Montezuma Castle in Oak creek kanjon z mestecem Sedono.

Montezuma Castle: prišli in za ogled imeli 1 uro časa. To so neke kučice nekih daljnih domorodcev tega območja, ki so si svoje domove zgradili v skalnatem pobočju.

Sedona in Oak creek kanjon: najbolj zanimiva stvar dosedaj. Prisrčno malo mestece polno trgovinic, kanjon pa prečudovit. S tistimi rdečimi peščenjaki, ki štrlijo iz zemeljske skorje. Čudovito. Najlepše na tej poti. Z besedami je težko opisati, boste videli slike.

Veste, kaj me še moti? No, saj to je v povezavi s tistim, da nimamo vodiča … kamorkoli pridemo smo razpuščeni. Vrle voditeljice nam samo povedo, kdaj se dobimo in koliko časa imamo za ogled in to je to. Preberi si sam. Vodenja ni. Problem je v tem, da si je v tako kratkem času, ki ga po navadi imamo, težko že samo ogledati stvari, kaj se šele poglobiti, prebrati in kaj odnesti od videnega.

Pravzaprav se vozimo simo tamo in vsake toliko nas spustijo ven na ogled teh nekih atrakcij brez vsakršnega vodenja. In tole: kako za vraga imamo za ogled botaničnega vrta na voljo uro in pol, v nekem bednem kampusu, kjer razen študentarije, kafetarij, barov in gostiln ni ničesar pametnega, pa imamo na voljo več kot 2 uri. Logika, kje si? Na takšen način smo izgubili ogromno časa na tej poti.

Za neumnosti in prehranjevanje smo zapravili ogromno časa. Pri ogledih pa smo prikrajšani in ni ga ogleda, kjer ne bi hiteli in bezljali ter celo spuščali stvari.

To potovanje me je stalo 1800 € plus prištejte vse tisto, kar sem/bom zapravila na poti za dodatno prehrano, nekaj vstopnin, spominke, darilca, zdravila …

Zlahka lahko rečem, da je to najbolj neumno potrošen denar v mojem življenju. Toliko denarja, toliko časa, da sem ga prihranila … že tako mi je to pot napol uničilo moje telesno zdravstveno stanje, ki mi ni prizaneslo. Se zgodi, samo ne vem, zakaj sem bila zopet jaz na udaru? Jaz, jaz, jaz, vedno mene izbere ta bog, ta usoda, ta narava. Pa pustimo to. Se počasi sprijaznjujem s tem in sprejemam, da tako pač je. Nikakor in nikoli pa ne bom sprejela dejstva, da je bila ta ekskurzija tako zelo slabo organizirana in (ne)vodena. Nikoli! Kupila sem mačka v žaklju, zraven pa dobila še mačjo bolezen. Tako nekako bi lahko opisala tole nesmiselno in nezadovoljivo potovanje.

P. S. Glede mojega zdravstvenega stanja: I'm still standing after all this time ...